Moč molitve

Molitev že tisočletja daje upanje in tolažbo

Vsa ljudstva in vsa verstva sveta poznajo molitev, s katero se povezujemo z višjimi silami. Molitev je združevala ljudi med hudimi katastrofami, molitev je celo med vojnami združevala vojake sovražnih armad. Molitev že tisočletja daje upanje in tolažbo.

Vendar je današnji čas naklonjen znanosti – vse je treba znanstveno dokazati, izmeriti. Dr. Byrd (kardiolog v splošni bolnišnici v San Franciscu) je leta 1986 opravil raziskavo. V obdobju desetih mesecev je računalnik naključno izbral 393 bolnikov in jih dodelil bodisi v skupino, za katero je bilo moljeno (192 bolnikov), bodisi v skupino, za katero se ni molilo (201 bolnik).

Nihče ni vedel, za koga se moli in za koga se ne moli. Tisti, ki so molili, so dobili samo imena bolnikov ter kratek opis diagnoze in stanja. Ni bilo posebnih navodil, kako naj bi se molitev izvajala. Vsi bolniki so bili deležni potrebne zdravstvene oskrbe glede na težave.

Rezultati so bili neverjetni!

Bolniki, za katere je bilo moljeno, so imeli manj srčnih zastojev, za tretjino manj pljučnih zapletov, tudi vnetij je bilo veliko manj – potrebovali so petkrat manjšo količino antibiotikov, kot tisti v skupini, za katero ni bilo moljeno. V skupini pacientov, za katere se je molilo, ni nihče potreboval pomoči pri dihanju s pljučnim respiratorjem, medtem ko je dvanajst članov skupine, za katero se ni molilo, potrebovalo pomoč respiratorja.

Študija je pokazala tudi to, da je v skupini, za katero se je molilo, umrlo manj ljudi.

Podobno raziskavo so naredili tudi pri bolnikih, obolelih za aidsom. Pri tistih, za katere se je molilo, je bilo manj resnih obolenj in manj sprejemov v bolnišnico.

Molitev spremeni delovanje možganov

Prof. dr. Andrew Newberg, direktor Centra za integrativno medicino Myrna Brind Center of Integrative Medicine na univerzi Thomas Jefferson University and Hospital v Združenih državah Amerike, je nevroznanstvenik, ki skuša dognati, kaj se dogaja v možganih med različnimi mentalnimi stanji. Je pionir nevrološkega raziskovanja religioznih in duhovnih izkušenj, nove vede, tako imenovane nevroteologije. Da bi ugotovil, kaj se dogaja v možganih med molitvijo, meditacijo, obredi, stanjem zamaknjenosti in drugimi duševnimi stanji, že več kot deset let s sodobno računalniško tehnologijo opazuje človekove možgane. Uporablja predvsem tehniko SPECT (single photon emission computed tomography – enofotonsko računalniško tomografijo), ki omogoča merjenje krvnega pretoka v možganih. Čim močnejši je, tem dejavnejši so določeni možganski predeli. Najdejavnejši se obarvajo rdeče, manj dejavni rumeno, še manj dejavni pa v zeleno, modro ali črno. V njegovih raziskavah sodelujejo izkušene osebe, ki molijo vsak dan, in to že najmanj petnajst let − samostanske sestre svetega Frančiška in tibetanski menihi. Njihove možgane so znanstveniki spremljali pred, med in po meditaciji.

 

Izidi so dokazali, da med molitvijo in spremembami v možganih obstaja močna povezava. Rezultati so znanstvenike zelo presenetili. Pri vseh poskusnih osebah se je namreč med molitvijo znižala dejavnost v parietalnem delu možganov. Prav ta del možganov je tisti, ki človeku omogoča orientacijo v prostoru in času ter zavedanje sebe kot osebe. Ko človek sebe ne dojema več kot osebnosti, se šele lahko združi z vesoljem ali Bogom. Tako so tudi znanstveno potrdili, da so navedbe ljudi, da v poglobljeni meditaciji ali molitvi izgubijo občutek za čas in prostor, resnične. (vir: Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA)

 

 Molitev ima še večjo moč, če jo izgovarjamo v prvi osebi:

Oče moj, ki si v mojem Srcu, posvečeno bodi tvoje Ime, pridi k meni tvoje Bogastvo, zgodi se tvoja Volja, kakor v Nebesih tako na Zemlji. Hvala ti za moj vsakdanji Kruh in Odpusti mi moje dolge, kakor tudi Jaz odpuščam svojim dolžnikom in pripelji me k Rešitvi, da se Rešim vsega hudega. Amen.

Jezus je dal navodila glede molitve: »Karkoli boste Očeta prosili v mojem imenu, vam bo dano. Prosite, in se vam bo dalo. Trkajte, in se vam bo odprlo.«

V prevodih svetih spisov so si prevajalci in prepisovalci dovolili veliko svobode. Prvotni pomeni so se izgubili. Spodnje besedilo je iz knjige Božanska matrika, kjer je opisan prvi originalni prevod Svetega pisma, ki je bil preveden okrog leta 1600 v Angliji:

»Vse stvari, ki jih prosite neposredno, odkrito …

Iz notranjosti mojega imena,

boste prejeli. Doslej tega niste naredili …

Prosite torej brez prikritega motiva in bodite obkroženi s svojim odgovorom.

Obdani boste s tem, kar si želite, da bo vaša radost dopolnjena.«

Kar kličemo »iz notranjosti mojega imena«, in ko občutimo rezultate svojih molitev – ko smo obkroženi s svojim odgovorom, nam je in nam bo dano.

Toplo vam priporočam knjigo Imenovali so jo dvoje src. Avtorico knjige so aborigini odvedli na nekajmesečno potovanje po avstralski puščavi. Ko so menili, da je osvojila znanje o tem, kako Stvarnik vedno poskrbi za svoje otroke, so jo postavili na čelo skupine. Vodja je bil zadolžen, da je našel vodo, hrano in prenočišče. Vodja jih je vodil, vsi, ki so mu sledili, so ga podpirali z ljubečo prijaznostjo.

Pomislimo – ali mi naše vodje (pa naj bo to družina, služba ali država) podpiramo z ljubečo prijaznostjo? Ali morda iščemo napake v njih in jim s tem jemljemo moč. Tudi če želijo in imajo iskren namen, ne morejo narediti nič, ker se otepajo z vsemi nergači, ki jih obdajajo.

Naj se vrnem k zgodbi. Prvi dan je vsa obupana iskala vodo, vsa obupana je iskala hrano in nič se ni zgodilo – obdajala sta jih žgoče sonce in puščava. Prav tako drugi dan – po glavi so se ji podile misli strahu in nemoči: »Umrli bomo. Ne bo mi uspelo.« Tretji dan je komaj še zbrala toliko moči, da je vsakega člana skupnosti rotila: »Prosim, pomagaj mi.«

Aborigini pa so jo samo smehljajoče gledali in ji govorili: »Tudi mi smo lačni in žejni. To je tvoja izkušnja. Verjamemo vate. Zaupamo ti. Pomagamo ti sprejeti nauk, ki ti ga daje Življenje.«

Skozi misli so ji šli vsi dogodki življenja in pri sebi je pomislila: »Je to to? Se moje življenje zaključuje tu sredi puščave?« Molila je: »Dragi Bog, pomagaj mi razumeti, kaj se dogaja.«

V trenutku je dobila odgovor: »Da si tukaj, si prepotovala 15.000 kilometrov, v razmišljanju pa se nisi premaknila niti za centimeter. Odraščala si na temelju logike, znašla pa si se med ljudmi, ki ne poznajo izobraževalnih znanosti, poznajo in živijo pa na temelju srca. Delujejo z ustvarjalnostjo in intuicijo, sporazumevajo se brez besed. Do sedaj si jih opazovala, kako z radostjo potujejo skozi življenje. Opazovala si jih z umom. Oni so Eno z Univerzumom, ti si samo zunanja opazovalka – ločena od njih in od Univerzuma. Sedaj je čas, da narediš lekcijo Enosti.«

Iz dna duše je izlila iskreno molitev: »Če je v moje najvišje dobro in najvišje dobro vsega življenja, naj se učim.«

Prešinila jo je misel: »Vtakni si kamen v usta.« Na ta kamen je že čisto pozabila – na začetku potovanja si je izbrala kamen in ga dala med prsi. Ko ga je sedaj dala v usta, je zaznala slino in prešinila jo je misel: »Še je upanje.«

Od radosti bi zajokala, vendar v njenem telesu ni bilo več tekočine, da bi lahko jokala. Cela njena bit je vzklikala: »Hvala, hvala, hvala!« »Lahko se naučim. Naredila bom vse, kar je treba. Samo pomagaj mi najti vodo. Ne vem, kaj naj storim, kje naj iščem, kam naj grem.«

V njej je vzniknila misel: »Bodi voda. Bodi voda. Ko boš lahko voda, boš našla vodo.«

Sredi žgočega sonca, sredi ničesar, naj bo voda!? Pomislimo sedaj na naša življenja – ko smo brez denarja, naj občutimo denar, ali pa ko dobimo grozno diagnozo, naj bomo popolno zdravje?

Vrnimo se k zgodbi. Ničesar več ni mogla izgubiti – predala se je intuiciji. Zaprla je oči in začela biti voda. Hodila je in zaznavala vodo: vonjala je vodo, okušala je vodo, čutila je vodo, slišala je vodo, videla je vodo … Voda je bila mrzla, modra, jasna, blatna, mirna, valujoča, ledena, voda je bila para, voda je bila led, hlap, dež, sneg. Voda je bila mokra, hrustljava, pljuskajoča, brezmejna – ona je bila voda v vseh možnih oblikah.

Hodili so po žgoči planjavi in v daljavi je ozrla rjavkasto gomilo. Šla je proti njej, zlezla nanjo, pogledala pleme, ki jo je še vedno spodbujajo z ljubečo prijaznostjo, stegnila levo roko nazaj, da bi se naslonila in … otipala vodo!

Na podaljšku skalne police je bil kakšne tri metre velik bazen vode! Ko so se okrepili s svežo vodo, je mimo – kar pojavil se je – prilezel velik kuščar, ki so ga imeli za večerjo …

In bila je voda in bila je hrana … In osvojila je lekcijo, da je Zemlja polje neskončnih možnosti.

(besedilo je iz knjige Ko imajo duše žur)